Višarska zgodba se začne v letu 1360, ko je pastirček na tem mestu našel kip Matere Božje.

Leta 1360 je žabniški pastirček na višarskem hribu našel kipec Matere Božje. Nemudoma ga je odnesel v dolino in ga izročil presenečenemu župniku, ki ga je skrbno zaklenil v omaro. Vendar Marija ni hotela ostati v omari, ampak se je naslednji dan spet znašla na gori. Ko se je to večkrat ponovilo, so z dovoljenjem oglejskega patriarha na kraju, kjer je bil najden kipec, zgradili kapelico.

Gora je sčasoma postala priljubljena romarska pot za bližnjo in daljno okolico.

Številne župnije že stoletja romajo semkaj, tudi družine in posamezniki se redno vračajo na ta milosti kraj, na katerem Marija na poseben način deli mir in veselje. Njen kipec je majhen in prisrčen.

Višarska Marija je preprosta Gospodova dekla. Ni znana po tem, da bi pošiljala sporočila ali na spektakularen način delala čudeže.

Podobno kot v Kani Galilejski tudi tukaj deluje potihoma, ko vliva mir, veselje in zaupanje v srca romarjev. Sprejema jih pod svoj plašč, ki žari od Božje luči in topline.

Romarska sezona je trajala od praznika Janeza Krstnika do prve oktobrske nedelje. Stoletna zgodovinska poročila govorijo o vsakoletnih organiziranih romarskih procesijah s Koroške, Gorenjske in Primorske.

V svetišču je delovalo nekaj duhovnikov, ki so bili na razpolago za maševanje in spovedovanje.

Ko je procesija z romarji prišla do sedla pri izviru, so se pripravili z nagovorom in pobožnostjo.

Od tam so nadaljevali do kapelice Srca Jezusovega, od koder so obvestili cerkovnika, da je romarje pozdravil z zvonovi. Romanje so zaključili s pobožnostjo pri kipu Matere Božje, mašo in spovedjo.

V cerkvi na Višarjah Mati Božja sprejema pod svoj plašč vsakega človeka, ki pride k njej. Drugače povedano:

vsak romar pride v svoj dom, kjer ga čaka Marija. Na svojem domu je, pa ne le on, ampak vsakdo, ki semkaj pride z istim namenom.

Do njih ima določene pravice, hkrati pa jih je dolžan upravljati v skupno korist vseh Božjih otrok, ne le v lastno korist.

Krščanski model povezovanja izhaja iz dostojanstva in avtonomije posameznika, družine in skupnosti – tudi narodne. Avtonomija pa ni isto kot zaprtost ali izključevanje.

Krščanski model skupnega evropskega doma izhaja iz spoznanja, da nas ima Bog vse enako rad.

… zakaj so Višarje tudi simbol evropskega povezovanje ?

Vsi smo Božji otroci, ki v drugem človeku vidimo predvsem brata in sestro, ki ima enako pravico do življenja in blaginje kot jaz.

Posamezniku, družini ali narodu so določene dobrine in prostori zaupani v varstvo (Gen).

Višarje so skupni dom vseh Božjih otrok, ki verujejo v Jezusa Kristusa in imajo Marijo za svojo mater.

V družini je vse skupno. En otrok ne more zahtevati doma izključno zase. Zato so Višarje tudi simbol evropskega povezovanja …