JUBILEJ USMILJENJA

Med stare in uveljavljene molitve sodita rožni venec in litanije. K temu je potrebno dodati osebno premišljevanje o življenju Jezusa, Marije in svetnikov. Ter seveda ljudske pobožne pesmi, ki so jih ljudje peli doma, na poti in v cerkvi.

Moja želja je, naj bo svetoletni odpustek pristna izkušnja Božjega usmiljenja, ki se vsakemu človeku približa v podobi Očeta, ki sprejema in odpušča, pri čemer popolnoma pozabi storjeni greh. Da živijo in prejmejo odpustek, vernike pozivam, naj se podajo na kratko romanje k svetim vratom, s čimer izrazijo svojo željo po globokem in iskrenem spreobrnjenju.

***

S temi besedami je papež Frančišek razglasil jubilejno leto Božjega usmiljenja (2016) in pozval škofe, naj v vsaki škofiji določijo svetoletne cerkve. V skladu s to papeževo željo je videmski nadškof Andrea Bruno Mazzoccato višarskemu svetišču dodelil privilegij svetega leta. Romarji, ki so se podali skozi sveta vrata in zadostili drugim pogojem, so prejeli popolni odpustek.

Papež je določil, da svetoletni odpustek prejme, kdor:

1 – Obišče svetoletno cerkev, pobožno sodeluje pri sveti maši ali drugi liturgični pobožnosti (hvalnice, večernice), ali

2 – Obišče svetoletno cerkev, kjer počasti Najsvetejše ali pobožno premišljuje, moli Očenaš, veroizpoved (v katerikoli priznani obliki) in molitev na čast Devici Mariji, ali

3 – Obišče ljudi, ki so v potrebi ali stiski (bolniki, zaporniki, osamljeni, starejši ljudje, prizadeti ipd.), v smislu, da roma h Kristusu, ki je navzoč v trpečih in preskušanih bratih in sestrah, ali

4 – Stori dejanje spokornosti, npr. odpoved kajenju za vsaj en dan, uživanju alkohola, mesa in podobno, tako prihranjeni denar pa nameni revežem, ali

5 – Podpre, z znatnim prispevkom, dela verske ali socialne narave. To so: pomoč revnim otrokom, mladini, zapuščenim starejšim ljudem, tujcem, beguncem, misijonarjem, ali

6 – Nameni del prostega časa dejavnostim, ki so koristne za župnijsko občestvo ali za skupnost.

Ko je vernik opravil eno od zgoraj naštetih dejavnosti, pa je dolžan ta dan, lahko pa tudi do dvajset dni prej ali do dvajset dni kasneje:

  • opraviti zakramentalno spoved,
  • prejeti sveto obhajilo ter
  • moliti po papeževem namenu.
Obličje usmiljenja«,  katero je papež Frančišek napovedal izredno jubilejno leto usmiljenja

Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja. Videti je, da skrivnost krščanske vere v tej besedi najde svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta. Potem ko je Oče, ki je »bogat v usmiljenju« (Ef 2,4), Mojzesu razodel svoje ime kot »usmiljen in dobrotljiv Bog, počasen za jezo in bogat z ljubeznijo in zvestobo« (2 Mz 34,6), je nenehno na različne načine in ob različnih časih zgodovine dajal spoznati svojo Božjo naravo… Kdor vidi Jezusa, vidi Očeta (prim. Jn 14,9). Jezus iz Nazareta s svojo besedo, s svojimi dejanji in z vso svojo osebo razodeva Božje usmiljenje.

V prilikah, ki so posvečene usmiljenju, Jezus razodeva, da je Božja narava kakor narava očeta. Ne prizna poraza, dokler s sočutjem in usmiljenjem ne izniči greha in ne premaga zavračanja. Poznamo te prilike, zlasti tri: o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi in o očetu z dvema sinovoma (prim. Lk 15,1-32). V teh prilikah je Bog vedno predstavljen kot poln veselja, še posebej takrat, ko odpušča. V njih najdemo jedro evangelija in naše vere, ker je usmiljenje predstavljeno kot moč, ki premaga vse, ki napolni srce z ljubeznijo in ki tolaži z odpuščanjem.

Prilika o služabniku, ki ni hotel odpustiti, nas uči, da usmiljenje ni omejeno na Očetovo delovanje, ampak postaja merilo za razumevanje, kdo so resnično njegovi otroci. Skratka, poklicani smo, da živimo od usmiljenja, ker je bilo nam najprej izkazano usmiljenje. Odpuščanje žalitev postaja najočitnejši izraz usmiljene ljubezni in je za nas, kristjane, zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje. Prisluhnimo besedi Jezusa, ki je usmiljenje naredil za življenjski ideal in za merilo verodostojnosti naše vere: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Pri tem blagru naj se še posebej zavzeto navdihujemo tem svetem letu.

Kakor opažamo, je usmiljenje v Svetem pismu ključna beseda, s katero se označuje Božje delovanje do nas. Ne omeji se na besede, ampak usmiljenje naredi vidno in otipljivo. Ljubezen ne more biti abstraktna beseda. Že po svoji naravi gre za oprijemljivo življenje: za namene, drže in vedenje, ki se izražajo v vsakdanjem delovanju. Božje usmiljenje je v tem, da prevzame odgovornost za nas. Čuti se odgovornega, to je, želi nam dobro in nas hoče videti srečne, polne veselja in vedre. Isto valovno dolžino mora ujeti usmiljena ljubezen kristjanov. Kakor ljubi Oče, tako ljubijo otroci. Kakor je on usmiljen, tako smo poklicani, da smo usmiljeni tudi mi drug do drugega.

Prva resnica Cerkve je Kristusova ljubezen. Tej ljubezni, ki gre vse do odpuščanja in darovanja sebe, Cerkev služi in jo posreduje ljudem. Kjer je torej navzoča Cerkev, tam mora biti tudi očitno Očetovo usmiljenje. V naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, mora vsak najti oazo usmiljenja.

Nosilna preklada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme pogrešati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve hodi po poti usmiljene in sočutne ljubezni. Cerkev »živi v  neizčrpnem hrepenenju, da bi ponudila usmiljenje.« Morda smo dolgo časa pozabili kazati na pot usmiljenja in živeti na njej. Po eni strani je stalna zahteva zgolj po pravičnosti pripeljala do pozabe, da je ta šele prvi korak, sicer potreben in neizogiben, da pa mora Cerkev stopiti dalje, da bo dosegla višji in pomenljivejši cilj. Po drugi strani pa je žalostno, ko moramo videti, da je izkustvo odpuščanja v naši kulturi vedno bolj redko. Še beseda sama je včasih videti, kot da je izginila. Brez pričevanja za odpuščanje pa ostaja samo nerodovitno in jalovo življenje, kot da bi živeli zapuščeni v puščavi. Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.

Molitev papeža Frančiška za jubilejno leto

Gospod Jezus Kristus,
učil si nas, naj bomo usmiljeni,
kakor je usmiljen naš nebeški Oče.
Rekel si: „Kdor vidi mene, vidi Očeta.”
Pokaži nam svoje obličje in bomo rešeni.

Tvoj ljubezni poln pogled je Zaheja in Mateja
osvobodil zasužnjenosti z denarjem.
Prešuštnici in Mariji Magdaleni je dal svobodo,
da nista več iskali sreče v ustvarjenih stvareh.
Ganil je Petra, da je po izdaji jokal.
Skesanemu razbojniku je zagotovil raj.
Stôri, da bo vsak od nas prisluhnil, kakor da je njemu namenjena beseda,
ki si jo rekel Samarijanki: “Ko bi le poznala Božji dar!”

Ti si vidno obličje nevidnega Očeta,
Boga, ki izraža svojo vsemogočnost predvsem z odpuščanjem in usmiljenjem.
Stôri, da bo Cerkev v svetu vidno obličje Tebe,
njenega vstalega in v slavi bivajočega Gospoda.

Hotel si, naj bodo tvoji služabniki oblečeni v slabost,
da bodo imeli pravo sočutje do tistih, ki so v nevednosti in zmoti.
Stôri, da se bo vsak, ki se jim bo približal, začutil, da ga Bog pričakuje, ljubi mu odpušča.

Pošlji svojega Duha in nas vse posvèti z njegovim maziljenjem,
da bo jubilej Usmiljenja sveto leto Gospodove milosti
in bo tvoja Cerkev s prenovljenim navdušenjem revežem prinesla blagovest,
razglasila svobodo zapornikom in zatiranim svobodo ter slepim odprla oči.

To te prosimo po priprošnji Marije, Matere Usmiljenja,
ki z Očetom in Svetim Duhom živiš in vladaš na veke vekov. Amen.

Spoved, duhovno svetovanje, duhovne vaje

Romanje je starodavna krščanska pobožnost, katere cilj je, da se človek približa Bogu. Ta bližina ali sprava z Bogom vključuje spravo z ljudmi in s stvarstvom. Zato romanje ni enkraten dogodek, ampak je proces, ki traja. V času, ko ni bilo železnice, avtomobilov in letal, je romanje trajalo več dni, tednov ali celo mesecev. V tem času je romar, odmaknjen od vsakdanjih opravil in stikov z ljudmi, z Božjo pomočjo bolje spoznal sebe in svet. Podobno, kot se planincu na vrhu gore razširi obzorje, se romarju razširi duhovno obzorje, da bolje vidi, kaj je cilj njegovega življenja in katera pot ga bo tja pripeljala.

V luči tega spoznanja romar vidi tudi stranpoti, ki ga ne vodijo k cilju. V spovedi, ki je zakrament sprave z Bogom in ljudmi, romar obžaluje vsa svoja dejanja, vse izbire in vso malomarnost, zaradi katerih se je oddaljil od cilja. V zavesti, da Bog želi to, kar je dobro zanj in ljudi, se izroči njegovi prenavljajoči milosti in priprošnji nebeške matere Marije ter svetnikov, ki mu pomagajo na življenjski poti. Pri maši in obhajilu, v družbi kristjanov, ki hitijo proti istemu cilju, prejme hrano za pot, ki je pred njim. Domov se vrne z globljim spoznanjem in novo močjo za odločitve, ki ga bodo vodile k spravi in sožitju s samim seboj, z bližnjimi in s stvarstvom.  Laudato