ZGODOVINA – SVETIŠČE

Na kraju, kjer je bil najden kipec Matere Božje, so postavili kapelico in pozneje cerkev. Kljub političnim in jezikovnim delitvam višarska Marija ostaja mati vseh narodov, kraljica Evrope.

Ko vstopimo v višarsko svetišče, nas objame prijetno zatemnjen prostor z varnimi, debelimi zidovi in streho, ki spominja na ladjo. Z zidu, ki predeljuje prezbiterij in ladjo, nas z odprtimi rokami pozdravlja Marija, Jezusova in naša mati. Svoj plašč odpira kot jadro, v katero so se ujeli topli žarki sonca – Boga. S tem plaščem, ki je simbol Božje ljubezni do človeka, objema romarje, ki prihajajo na kraj, kjer je pastirček pred 650 leti našel njen prijazen kipec. Pod plaščem je prostor zame, zate in za vse tisoče, ki se vsako leto podajo na božjo pot.

***

Izročilo pravi, da je bila na kraju najdbe kipa kmalu zgrajena kapelica, ki je sčasoma prerasla v cerkev. Pridružili so se ji župnišče in poslopja za sprejem romarjev. Cerkev je preživela marsikatero ujmo, tako naravno kot človeško. V razsvetljenski vnemi jo je porušil cesar Jožef II., ki je želel zatreti “nazadnjaške” ljudske pobožnosti. Skupaj z zaselkom je zgorela pod streli italijanskih topničarjev v prvi svetovni vojni. Če izvzamemo zidove, na staro cerkev danes spominjata le Marijin kipec in ožgani relief, ki je vzidan v vzhodno steno ladje.

Najmočnejši pečat je obnovljeni cerkvi vtisnil slikar Tone Kralj, ki jo je opremljal v tridesetih in znova v šestdesetih letih 20. stoletja. Naslikal je prizore Marijinega življenja v prezbiteriju: oznanjenje, beg v Egipt, najdenje Jezusa v templju, križanje in Marijino kronanje, nadalje veliko fresko Marije s plaščem, oltarno sliko Ane, Joahima in deklice Marije, ter dve zgodovinski uprizoritvi: najdenje kipca in opustošenje, ki ga je povzročila prva svetovna vojna. Njegova je tudi slika slovanskih apostolov svetih Cirila in Metoda v družbi zavetnikov oglejskega patriarhata svetih Mohorja in Fortunata.

V cerkvi je po letu 1960 našel zatočišče tudi Kraljev križev pot, narejen z namenom, da ga postavijo ob starodavni romarski poti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja začetega dela domačini niso nikoli dokončali. V zadnjih letih so romarji skupaj z domačini oživili prvotno zamisel in se lotili gradnje manjkajočih znamenj, v katerih bodo izpostavljene kopije Kraljevega križevega pota.

Medtem, ko so Kraljeva dela pretežno posvečena Mariji, višarski cerkvi in Jezusovemu trpljenju, pa nas steklena okna umeščajo v zgodovino Cerkve, tako vesoljne kot krajevne. Z oken v prezbiteriju nas pozdravljata sv. Janez Krstnik (na njegov praznik se je ponavadi začela romarska sezona) in sv. Peter, prvi papež. Nasproti njima, v portalu nad glavnimi vrati, sta upodobljena dva para svetnikov, ki so zaznamovali našo zgodovino. Ob straneh sta sv. Pavlin, pomemben oglejski patriarh, in sv. Benedikt, zavetnik in učitelj Evrope. Na sredi sta sodobnika iz 19. stoletja sv. Luigi Scrosoppi iz Vidma in blaženi Anton Martin Slomšek iz Maribora. V stranski kapeli sv. Joahima in Ane so upodobljeni izgon prastaršev Adama in Eve iz raja ter dve svetopisemski ženi, Judita in Estera. V kapeli svetega Jožefa pa sta upodobljena zavetnik žabniške župnije sv. Tilen in zavetnik gozdarjev sv. Gvalbert.

Sveti prostor

Cerkvena stavba je posvečen prostor. Iz vsakdanje rabe je izločena zato, ker se v njej dogajajo izredne reči. Cerkev torej ni zgolj fizični prostor, ampak je določeno stanje bivanja, kjer so hkrati navzoči vsi kraji in vsi časi. V njej se kristjani zbiramo pri maši, ko se ponavzoči Jezusova zadnja večerja, njegovo trpljenje in križanje. V cerkvi praviloma krstimo nove člane skupnosti in jih potrjujemo v zakramentu birme. Tu se kristjani poročijo in so posvečeni v diakona, duhovnika in škofa. V cerkvi se pogosto zbiramo k molitvi, se spravimo z Bogom in soljudmi, v njej izrečemo zaobljube Bogu.

Cerkvena stavba in umetnost nas želita prestaviti v resničnost, ki nas poveže preko časovnih in prostorskih meja; resničnost, v kateri tudi smrt ne pomeni dokončne ločitve. V zakramentih, še posebno pri maši, vstopamo v presežno dogajanje Kristusovega delovanja in navzočnosti, ki se je začelo v letih njegovega bivanja v Palestini in se v moči njegove smrti in vstajenja nadaljuje do konca časov. Življenje kristjana ni omejeno na prostor in čas, ki ga neposredno izkuša. Ko je kristjan povezan z Bogom, vstopi v resničnost, ki presega prostor in čas. Za kristjana se življenje ne konča s smrtjo, zato ostaja v odnosu s pokojnimi ljudmi, saj le-ti živijo, tako, kot živi Kristus.

Cerkvena stavba nam pomaga pri vstopanju v to resničnost, ki je večja od naše izkušnje časa in prostora. Okna v cerkvi na primer niso prosojna. Ne služijo temu, da bi skoznja opazovali okolico. Resda omogočajo osvetlitev sakralnega prostora, vendar je njihov namen drugačen: skozi barvna okna Bog »gleda« v naš svet, v naše življenje. V cerkvi se nam naše življenje dobesedno pokaže v drugačni luči: skozi okna Bog gleda name in na skupnost, v kateri živim, in me vabi, da tudi jaz nase in na svet pogledam skozi njegove oči.

Vsa cerkvena umetnost služi temu namenu. Slike in kipi nas postavijo v tisto razsežnost življenja, ki se izmika naši neposredni izkušnji, bodisi zaradi njene časovne odmaknjenosti, bodisi zaradi njene presežne narave. Podobe svetnikov tam niso zato, da bi nam obudile spomin na nekaj, kar je bilo in minilo, ampak nam zagotavljajo, da so še vedno z nami. Ne le po učinkih svojih del, ampak predvsem zato, ker živijo v Bogu. Angeli in drugi simboli Boga nakazujejo tisto presežno resničnost, ki je sicer ne moremo ne razumeti ne do konca izkusiti, ki pa je hkrati vedno del našega življenja. Ko torej prestopim prag svetišča, vstopim v drugačen svet. Ali bolje: vstopim v svet, ki sicer vključuje vse tisto, kar sem prinesel s seboj in kar me čaka zunaj svetišča, a hkrati vse to presega in mi zato omogoča, da sebe in svet vidim z Božjimi očmi. Cerkvena zgradba me postavi v večjo resničnost.

Ko vstopimo v višarsko svetišče, nas objame prijetno zatemnjen prostor z varnimi, debelimi zidovi in streho, ki spominja na ladjo. Z zidu, ki predeljuje prezbiterij in ladjo, nas z odprtimi rokami pozdravlja Marija, Jezusova in naša mati. Svoj plašč odpira kot jadro, v katero so se ujeli topli žarki sonca – Boga. S tem plaščem, ki je simbol Božje ljubezni do človeka, objema romarje, ki prihajajo na kraj, kjer je pastirček pred 650 leti našel njen prijazen kipec. Pod plaščem je prostor zame, zate in za vse tisoče, ki se vsako leto podajo na božjo pot.

Višarska cerkev govori o dveh družinah. Najprej nam predstavi Marijino družino: človeški rod, iz katerega je izšla, in ožjo družino, v kateri se je rodil in je odrastel Jezus Kristus. Hkrati nas obda z družino, ki jo je ustanovil Jezus s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. To je skupnost vernikov, ki vključuje Marijo, apostole in vse kristjane, pravzaprav vse ljudi dobre volje in celo vse stvarstvo. Nekateri od njih so upodobljeni na stenah in v oknih, za druge molimo ali se jim priporočamo.

O Marijinem rodu in družini govorita stranski kapeli. Kapela na levi strani je posvečena njenima staršema Joahimu in Ani. V njej sta uprizorjena tudi Adam in Eva, naša prastarša, ki ponazarjata človekov padec in oddaljitev od Boga in od raja. Ester in Judita, pomembni ženski iz zgodovine izraelskega ljudstva, povezujeta prastarša z Marijino družino. Kapela na desni je posvečena svetemu Jožefu. O Mariji, Jožefu in Jezusu govori prezbiterij s prizori iz njihovega življenja. V prezbiterij sta umeščena oltar, simbol Jezusove daritve za nas, in tabernakelj, v katerem je shranjen evharistični kruh, zakrament Jezusove trajne navzočnosti med nami.

Ključne figure iz naše zgodovine nam predstavijo prenovljeni človeški rod: krščansko skupnost, ki jo je ustanovil Jezus Kristus. Zadaj, pri vhodu v cerkev, nas pozdravijo naši »očaki«, ljudje, ki so nam oznanili in posredovali vero v Kristusa. Na levi je patriarh Pavlin, ki je skrbel za oznanjevanje krščanstva v krajih južno od Drave; na desni je opat Benedikt, ustanovitelj samostanov, ki so bili žarišča krščanstva in klasične kulture v tistih delih Evrope, ki so podlegli navalu plemen z vzhoda in severa; v sredini sta Luigi Scrosoppi in Anton Martin Slomšek, sodobnika iz 19. stoletja, ki sta vsak v svojem kraju vzgajala in izobraževala ljudi ter jim tudi konkretno pomagala, v skladu z Jezusovim naročilom. Pridružujejo se jim ustanovitelji krščanske skupnosti na naših tleh: oglejska zavetnika Mohor in Fortunat sta zaznamovala prostor med Jadranskim morjem in Dravo, Ciril in Metod pa sta posredovala vero Slovanom.

Cerkveni prostor nam želi pomagati, da zavestno vstopimo v zgodovino, ki so jo pomembno zaznamovale omenjene osebe. Naši duhovni predniki so, v sebi nosimo njihov “duhovni DNA”. Postavili so temelje naše kulture, zaradi njih smo to, kar smo. Njihove izbire in delovanje imajo posledice za nas danes. Na nas pa je, da se poglobimo v to razsežnost naše resničnosti in jo sprejmemo, da dodamo svoj zidak in pristavimo svoj kamenček v mozaik – ali pa površno odbrzimo naprej kot vetrič, ki je za trenutek dvignil nekaj prahu, potem pa je izginil v pozabo.

Cerkev je posebne vrste zgradba in prav je, da se tega zavedamo. Kot vsaka druga zgradba mora upoštevati zakonitosti gradbeništva in umetnosti. Narejena je iz kakovostnih materialov in okrašena z vrhunskimi umetniškimi deli. Vendar znanost in umetnost nista sama sebi namen, pač pa služita temu, da se Bog in njegova družina lažje srečajo v konkretnem času in prostoru. Sveti kraji nam pomagajo, bolje razumemo, kdo smo in kam smo poklicani.

Meni