ZGODOVINA – SVETE VIŠARJE

Kanalska dolina povezuje padsko nižino in italijanski polotok s srednjo in severno Evropo. Bolj ali manj trajne sledi so v njej pustili Kelti, Rimljani, Slovani, Nemci in Italijani.

Zaradi ugodne zemljepisne lege je Kanalska dolina pomembna prometnica med severno Evropo in Italijo. Okrog leta 1000 pred Kristusom so morala tu živeča plemena priznati nadoblast Ilirov in Starovenetov, ki so prišli z vzhoda. Okrog leta 400 pred Kristusom so področje naselili Kelti, ki so se delili na tri plemena: Noriki, Tavri in Karnijci. Rimska nadoblast ni prinesla pomembnih sprememb z vidika sestave prebivalstva. Tudi poznejša naselitev Slovanov s severovzhoda ni bistveno spremenila obstoječe keltske kulture v tem delu Alp. 

***

O rimski navzočnosti priča odkritje mitreja in drugih ostankov v Žabnicah. Leta 1007 je Kanalska dolina prišla pod oblast Bamberga in – v cerkvenih zadevah – oglejskega patriarhata. Tako z zemljepisnega kot z upravnega vidika je bila Kanalska dolina do konca prve svetovne vojne del Koroške. V osemnajstem stoletju je postala del Avstrije z mejo v kraju Pontebba. Napoleonske vojne niso pustile globljega pečata v teh krajih. Popis iz leta 1910 je pokazal naslednjo sliko: Nemci 77 odstotkov, Slovenci 20 odstotkov, ostali 3 odstotke. Deset let pozneje, po italijanski okupaciji, so našteli 50 odstotkov Nemcev, 13 odstotkov Slovencev, 14 odstotkov Italijanov, preostalih 20 odstotkov se je izreklo za kaj drugega. Tik pred drugo svetovno vojno, v skladu z dogovorom med Hitlerjem in Mussolinijem, so se Kanalci lahko opredelili za Nemčijo ali za Italijo. Nemci in Slovenci (skupaj 80 odstotkov prebivalcev) so se opredelili za Nemčijo. Večina, to je, skoraj 60 odstotkov prebivalstva, so sprejeli ponudbo Nemčije in se izselili. S tem je dolina dokončno izgubila svoj avstrijski (slovenski in nemški) značaj.

Leta fašizma in druge svetovne vojne so bila zaznamovana z intenzivno italijanizacijo in izseljevanjem nemško in slovensko govorečih prebivalcev. Vojna in komunistična revolucija, ki je grozila iz sosednje Jugoslavije, sta dodatno zaostrili odnose med narodnimi skupinami, ki so že prej občasno prišli na dan. Po drugi svetovni vojni in še posebno po razpadu sovjetskega komunističnega imperija so se politične meje odprle in prometne zveze sprostile, nasprotno pa so se jezikovne in kulturne razlike utrdile. Medtem, ko so pred sto in več leti prebivalci Kanalske doline praviloma razumeli in govorili vse tri jezike, danes to zmore le peščica ljudi.

Odkritje kipca Matere Božje nedvomno označuje prelomni trenutek v zgodovini ne le Višarij, ampak tudi Žabnic, Trbiža in vse Kanalske doline. Izročilo govori o pastirčku, ki so ga ovce privedle do kraja, na katerem je pod grmom našel kipec Marije z detetom. Odnesel ga je v dolino k župniku. Ta ga je shranil v župnišču, vendar je kipec vedno znova našel pot nazaj na goro. Po posvetovanju z oglejskim patriarhom so na mestu, kjer so ga našli, zgradili kapelico in pozneje cerkev, ki je postala cilj romarjev iz bližnje in daljne okolice.

Zaradi svoje gorske lege je bila cerkev odprta le v poletnih mesecih, od praznika Janeza Krstnika (24. junija) do prve nedelje v oktobru. Takrat so bili na Višarjah navzoči duhovniki za spovedovanje in maševanje, ob župnišču pa je zraslo tudi gostišče, kjer so romarji lahko prespali in kaj pojedli. Kronike govorijo o deset tisočih romarjih, ki so v kratkih poletnih mesecih prišli na Višarje, in to v času, ko ni bilo sodobnih prevoznih sredstev in žičnice. Bila so seveda tudi »suha« obdobja, med katera spadajo jožefinske reforme ob koncu osemnajstega stoletja in obdobje dveh svetovnih vojn v dvajsetem stoletju. Takrat so romarja popolnoma usahnila, Marijin kipec pa se je za stalno preselil v dolino. Ob jožefinskih reformah in med 1. svetovno vojno je bila cerkev namerno porušena; ni pa manjkalo tudi naravnih nesreč in požarov, ki so občasno načeli izpostavljeno cerkev in ostale zgradbe.

Velika preizkušnja je bila prva svetovna vojna in desetletja, ki so sledila. Ne le, da je bilo požgano vse naselje, vključno s cerkvijo. Vojna se je končala z razkosanjem Avstro-Ogrske monarhije. Pariška mirovna konferenca je področje, iz katerega je prihajala večina romarjev, razdelila med tri države: Avstrijo, Jugoslavijo in Italijo. Posledica novih meja je bila, da se je močno ustavil tok romarjev na Višarje. Spremenjene upravne razmere so otežile obnovo cerkve in naselja, nemalo tudi zato, ker je nadzor nad goro prešel v civilne roke, ki niso vedno imele posluha za verski značaj Višarij. Ni trajalo dolgo, da so majhne stojnice za prodajo sveč in nabožnih spominkov prerastle v trgovinice in restavracije.

V drugi polovici 20. stoletja in v začetku 21. stoletja so Višarje doživele nov razcvet z žičnico in praznovanji jubilejev. Leta 1960 je potekalo v znamenju 600-letnice najdenja kipa, leta 2010 so obeležili 650-letnico, vmes je bil veliki jubilej leta 2000 in pred njim potres, ki je zahteval obnovitvena dela. Leta 1960 je Tone Kralj zaključil s poslikavo cerkve, ki jo je začel v tridesetih letih. Ob jubileju leta 2000 so uredili prostor okrog cerkve in utrdili obzidje. Obnovili so tudi župnišče in ostale zgradbe, ki so v lasti svetišča in prvenstveno služijo pogostitvi romarjev.

Druga polovica dvajsetega stoletja je prinesla tudi razmah turistične dejavnosti v Kanalski dolini in na Višarjah. Z ureditvijo smučarskih prog, žičnice in vlečnic romanja in obiski niso več omejeni na poletne mesece, ampak je cerkev odprta vedno, kadar obratuje žičnica. Komercialna dejavnost se je razmahnila predvsem v zimskih mesecih, ko Višarje povečini obiščejo turisti, medtem ko poleti prevladujejo romarji.

KANALTAL / VALCANALE – Deutschsprachige Gemeinschaft in der Provinz Udine

Luis Thomas Prader,  DAS KANALTAL – EIN SONDERFALL?

Meni